Župnija sv. Cirila in Metoda

 
  

 

Tragedija pod križem

 

Tragedija, dramsko besedilo o žrtvovanju in očiščenju, je najodličnejša zapuščina starogrške kulture, njen najbolj zanimivi predstavnik Sofoklej pa ni daleč od krščanske miselnosti, predvsem po svoji vdanosti v voljo bogov in privrženosti globokim etičnim vrednotam. Tragedija je namreč zgodba o junaku plemenitega rodu, ki hoče doseči  vzvišen in žrtvovanja vreden cilj. Sovražna okolica mu pri tem nasprotuje in ga hoče uničiti. To ji tudi uspe, vendar po tistem pride spoznanje, da je imel prav, zato pravimo, da je umrl le fizično, moralno pa je zmagal. Pri dogajanju na odru gledalca obhajata sočutje in groza, po protagonistovi smrti pa sledi očiščenje ali katarza. Prisotni morajo  domov pomirjeni,  ker s takšno grozo v duši ne bi mogli shajati.

Kako znano zveni opisana oznaka, ko se spomnimo Jezusovega življenja in Križevega pota, zadnjega dejanja drame, ki se je končala na Golgoti. Vendar  ta tragedija ni le zgodovinska, ampak resnična in brezčasna. V njej se ob protagonistu Jezusu vedno znova lahko znajdemo vsi: kot antagonisti, kot stranske osebe ali kot tuleči statisti, ki vpijejo; križaj ga, križaj ga! Prav ta večna drama nam ponuja tolikšno priložnost za identifikacijo kot nobena druga. Daje nam  možnost spraševanja o samem  sebi: kdo sem jaz v tej množici oseb, kam sem se postavil, s kom se naj primerjam, kje se lahko pokaže moja plemenitost ali moja pritlehnost ali čisto preprosta povprečnost? Koliko ljudi je srečal Jezus na tej svoji zadnji poti trpljenja, ki nas je odrešilo in kateremu od njih bi lahko bil podoben?

Sta bila velika duhovnika Ana in Kajfa samo hudobna človeka ali pa preveč zadrta branilca Postave? Sta se preveč bala Rimljanov, se hlinila, da skrbita za svoje ljudstvo ali pa odigrala vlogi, ki sta jima bili že zdavnaj napisani? Tisti, ki se povzpnejo zelo visoko, mislijo, da jim s položajem pripada tudi pravica do odločanja, za katero  ni treba sprejeti odgovornosti. Nemoralnemu Herodu se je oglašala vest, lahko bi zadržal svojo roko, pa ga je posvetna nasladnost premamila in mu zaprla srce. In potem pride Pilat, ki je tako v književnosti kot tudi vsakdanjem življenju največkrat omenjen kot človeški značaj, ki se noče vmešavati, ko bi bilo potrebno, kot tisti, ki si vedno >umije roke<, tudi zaradi svoje strahopetnosti. Pilat je vedel, da je Jezus nedolžen, poskušal mu je celo pomagati, na koncu pa ga je vendar ustavil strah, da bi zaradi tega lahko izgubil svoj položaj ali celo življenje.

A možnosti za poistovetenje je še veliko, ne le za oblastnike, ampak tudi za nas, navadne ljudi. Manjše ali večje vloge lahko dobimo, da spoznamo, kakšni smo v resnici. Sem morda Judež? To bi ne moglo biti, ob tem imenu se v srcu pojavi klicaj, odločni ne, le kako bi lahko kdo izdal milega Jezusa - pa še zaradi pohlepa, za denar! Pa vendar vidimo, da ljudje največkrat prav zaradi pohlepa odprejo dušo zlu, izdajo prijatelja, brata, očeta, nič hudega slutečega soseda.

 In ko tako sledimo Jezusu od postaje do postaje, vidimo, da mu jih pomaga le malo; večinoma ga spremlja posmehljivo in privoščljivo kričanje množice, ki je skozi stoletja tako rada hodila gledat usmrtitve in bi jih še zdaj, če jih ne bi umaknili za stene zaporov. Tu je  kratko in boleče srečanje z Materjo, tako zelo hudo, da ga ne bi bilo želeti nikomur. Pa se je zgodilo. Mati je svojega Sina spremljala v smrt - za naše odrešenje, tudi za kup grešnikov, ki so tulili ob poti, za vse tiste, za katere je Jezus prosil Očeta: odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. A tu je še Simon - morda pa sem kaj podoben njemu? Malo se uprem, pogodrnjam, na koncu pa vendarle naredim, kar mi je naloženo. Simonov je, kolikor hočeš in gotovo niso najslabše vrste ljudje. Za Simonom pride Veronika, nepozabna, sočutna  in mila je Jezusu obrisala potni in krvavi obraz. Spontano in brez strahu, iz čiste ljubezni in sočutja. Samo trenutek je bil in Jezusov hvaležni pogled jo je zapisal v zgodovino odrešenja. To niso bile le solze jeruzalemskih žena, ampak pravo, dejavno sočutje. Kajti prav njim, jeruzalemskim ženam, utegnemo biti najbolj podobni - nikomur nočemo nič hudega, sočutni smo in solzavi, smilijo se nam ljudje, ki trpijo, ne vemo pa, kaj bi za njih, razen sočutja še lahko storili. Zato se tudi zdi, da jih Jezus s svojim nagovorom, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj  in nad svojimi otroki . zavrne, kot da je njihovo sočutje, pa  naj bo še tako iskreno, vendarle jalovo.

Končno pride zaključno dejanje, ko Jezusovo razbolelo, razbičano telo slečejo in pribijejo na križ. Kockajo za njegova oblačila, ker je bilo tako zapisano. Njegova zadnja družba na križu sta dva razbojnika. Tudi to je bilo zapisano. Bi se lahko poistovetili tudi z njima, se kesamo svoje nasilnosti ali hudobno vztrajamo v njej? Življenje glavnega junaka te tragedije se zaključuje. Apostoli , njegovi prijatelji so se razbežali, Peter ga je celo zatajil. Kdo pa je potemtakem pod križem ostal? Tisti, ki so ga zares ljubili, čisto in brezpogojno, do konca in tudi preko praga smrti.  Njegova Mati Marija, Marija Magdalena, učenec, ki ga je Jezus ljubil in še nekaj žena. Ker Ljubezen ne pozna strahu, ne pred kaznijo, ne pred tem, kaj si bo kdo mislil o njej. Zaradi takšne ljubezni se je Jezus po smrti najprej prikazal prav Mariji Magdaleni.

In ko je dopolnjeno, pride katarza, nevihta z dežjem, ki očisti vse: tako stotnik uvidi, da je bil Jezus Božji Sin, pretresene množice tiho odhajajo  v spoznanju, da so grešile, pa tudi, da je njihov greh že opran, sam Jezus je prosil Očeta zanje.

Bea Baboš Logar

 

Aktualno

 

 

 

 

 

 

 

 

 
    Ü domov

Ý