Pred leti smo na duhovnih vajah s Svetim pismom kot  vedno izbirali podobo iz evangelijev, ki bi nas najbolj "nagovorila". Sedela sem  pred podobo križanja z Jezusom in  Marijo, ki je stala pod križem. Nisem se mogla odločiti zanjo, ljudje se pač radi izogibamo trpljenju, čeprav največkrat brezuspešno. Potem pa sem jo vzela in je ostala v meni. Od tistega časa se mi skozi slike življenja, različne materinske zgodbe prikazuje podoba Matere Božje kot tiste, ki stoji pod križem - nemočna in polna bolečin spremlja trpljenje svojega otroka do bridkega konca. Pa tudi do vstajenja in poveličanja.

    Sprašujem se, ne, kdo je Marija, ampak, kako naj jo doživljam jaz, kako naj se ji približam poleg prošenj za pomoč in včasih skoraj avtomatične molitve rožnega venca, kako naj najdem pot do njenega srca, kako naj bi ji postala vsaj malo podobna. Najprej je bila Marija velika slika v spalnici moje babice. Lepo mlado dekle z belimi sklenjenimi rokami, kostanjevimi svilenimi lasmi, svetlimi očmi, obrnjenimi v nebo. Poleg je bila, enako velika,  podoba Jezusa, ki blagoslavlja. Potem je prišla podoba iz cerkva, galerij, muzejev, umetnostno zgodovinskih knjig - lepa mlada mati z otročičkom Jezuščkom. Podoba, na kateri stoji človeštvo, najljubši motiv mnogih slikarjev preteklosti, slika življenja, ki se obnavlja in daje upanje. Srečni smehljaj materinstva Božje Matere in vseh mater tega sveta.

    Zdaj pa - Žena pod križem, h kateri se v stiski in bridkosti zatekajo mnoge matere, saj prav Ona  dobro pozna vse možne odtenke trpljenja in bolečine, ki lahko zadenejo mater, ko obstane pod križem, na katerem trpi njen otrok. Mati Božja je prapodoba ženske narave in ženske usode. Žensko junaštvo je namreč drugačno od moškega. Marija ni zmerjala in se zaletavala v mučitelje svojega Sina. Samo trpela je.  Ker žensko junaštvo je junaštvo sposobnosti trpljenja, vdanosti, zvestobe, upanja. Zato ženske bolj stojimo pod križem, kot nosimo križ. Naš križ je lahak in nadloge majhne, če so srečni tisti, ki jih ljubimo. Marijina zgodba je stara kot svet, tako je bilo, preden je prišla in tako bo, dokler bodo  ljudje na svetu. Žene so stale pod križem, ko so jim vojne odnašale sinove v klavnico kot jagnjeta ovcam, stojijo tudi sedaj v vseh vojnah, ki se dogajajo po svetu. Stojijo pod križem svojih brezposelnih, nesrečnih, izgubljenih otrok. Otrok, ki delajo samomore. Otrok, ki streljajo in ropajo. Otrok v zaporih, otrok, ki so se izgubili v svet.

    Marijino življenje kaže hkrati lepoto materinstva in njegovo bridkost.  Tudi izobraženim in samozavestnim ženskam 21. stoletja kaže, da je mati srce družine, oče pa njena opora, ki zagotavlja srečno pri hodnost otrok. Kljub svoji veliki in pomembni vlogi, za katero jo je določil Gospod, se ni prevzela. Živela je nevidno, samozatajno življenje in se prikazala le, ko je spremila Sina na križ. On pa jo je določil za Mater nas vseh, čeprav so ga na križ pribili naši grehi. Tudi zato je osnovno poslanstvo ženske materinstvo. Pa ne le biološko. Marija ni rodila nikogar od nas, pa jo imenujemo naša Mati.  Zato je žena lahko mati vsakomur, ki jo potrebuje. Misijonarka revnim in izkoriščanim, zdravnica bolnikom, učiteljica učencem. In poleg svojih mati tudi drugim otrokom, tudi tistim, katerih starši so revni in z velikim očmi gledajo razkošje svojih vrstnikov.

                                                                                                                           Bea Baboš Logar